Tematsko popoldne in predstavitev pesniške zbirke z naslovom PESMI GOLICE smo najprej načrtovali v koči na Golici. Zimske razmere so nas od tega odvrnile in prijetno srečanje se je zgodilo v dvorani Krajevne skupnosti Planina pod Golico. 

Nastopajoči:

Na harmoniko igral Luka Kosmač

Pesmi recitirali Darja Jakopič in Anica Ambrožič

Pesmi pel Pevski zbor Golica

Vezno besedilo napisala: Darja Jakopič

Program povezovala Maja Perko

Planinsko društvo Jesenice in Turistično društvo Golica iz Planine pod Golico že nekaj let sodelujeta pri pripravi programa majskih prireditev v vasici pod Golico. Najodmevnejša in najbolj obiskana med njimi je zagotovo tista, na kateri obiskovalci izberejo najlepšo med lepimi … miss narcis namreč.

Mi pa želimo v pomladi prebujajoči se naravi in njenim obiskovalcem povedati, da smo častilci naših, slovenskih gora. Da znova in znova stopamo na njihove poti in zraven prisluhnemo besedi tistih, ki so, ali pa še pojejo slavospev krasotam naše zemlje. Tistim, ki jim je dano to storiti. Da se njihova pesem in naš planinski korak zlijeta v eno samo misel: tu je moj dom, priklenjen sem nanj z vsemi čuti svojega bita.

Letos je pred nami drobna knjižica, ki na svojih straneh skriva Pesmi Golice. Kmalu bodo kot drobne ptice poletele bralcem v naročje. Anica Ambrožič in Darja Jakopič sta njihovi avtorici. 

Dodali smo tudi tiste, ki v vaseh na južnih pobočjih Karavank še kar živijo, čeprav so šla imena avtorjev že davno v pozabo. Anica Ambrožič in Urška Lavtar sta jih zbrali. Pesem neznanega avtorja z naslovom Čudež pod Golico je uglasbil Andrej Šifrer. Tudi to besedilo je našlo prostor v naši knjižici. Občina Jesenice je dala svoj prispevek, da je mogla knjižica ugledati luč sveta.

Predstaviti smo jo želeli v Koči na Golici. Da bi združili prijetno s koristnim. Da bi pokazali, da planinci in goliške pesmi sodimo visoko pod nebo! Pa je narava spet enkrat povedala, da je močnejša od nas! Mi spoštujemo njeno moč.

*

Darja je ljubezen do lepe slovenske besede pred nekaj manj kot petdesetimi leti prinesla od tam, od koder je prišla. Rada je brala, pripovedovala, kaj zapisala. Podobe vasi, kjer je poslej živela, so počasi tkale rime v njeno dušo. Razmišljala je o škratku Bergmandeljcu, ki da se potika po opuščenih rovih pod Golico, o žuljavih rokah knapov, ki so nekoč s črno rudo napolnile brez števila črnih voz, pa o sončnem žarku, ki se je prikradel prav z neba, da je tam pri Korelnovemu rovu smel poljubiti narciso … če boste brali Pesmi Golice, boste izvedeli še dosti več …

Anica je bila rojena v Kopišarjevi gostilni. Prva izmed štirih otrok. V tistih časih, ko ni bilo ničesar v izobilju. Pa vendar, bila je mlada, vesela, brhka Rovtarca. Samo za nekaj kratkih trenutkov jo je življenje peljalo v dolino, na Jesenice. Potem se je z družinico vrnila. Še naprej je strmela v Golico, vonjala belo cvetje, častila lepoto rodne vasi in …, pisala. 

Kdo bi znal bolje od tistih, ki so se tu rodili? Peti bolje od tistih, ki so slišali peti svoje matere in očete? Pa so za njimi peli tudi oni … pesmi pozabljenih avtorjev. Pesmi Golice in krajev okrog nje …

Urška, Branko, Marina, Andrejka in Cilka, Pevski zbor Golica se imenujejo, so stopili skupaj prejšnjo pomlad. Nekatere je življenje peljalo stran od domačega ognjišča. Pa so se za hip vrnili in zapeli.

*

Poklon namenjamo tistim, ki so položili besede v tole knjižico, in onim, ki so jih, obrušene, iz svojih prelagali v naše duše. 

Hvala, ker ste peli pesmi, katerih avtorjev nismo mogli povabiti k nam, ker jih nihče več ne prepozna, in hvala vam, ki ste svoj čas namenili sprejemu knjižice, ki naj svojo pot najde med dobre ljudi!

Pojte, pojte stare pesmi, da jih ne pozabi čas!