ANČKA STOJAN

Bededilo: Janko Rabič in Dolfe Jelenc; foto: iz arhiva Dolfa Jelenca

Častna članica Planinskega društva Jesenice

Janko Rabič:

V našem društvu smo posebej ponosni na člane in članice, ki desetletja predano opravljajo zaupane naloge, dajejo zgled mladim in prispevajo k razvoju planinske dejavnosti v ožji in širši družbeni skupnosti. Vse te vrednote so odlikovale dolgoletno članico Ančko Stojan, ki se je za vedno poslovila v 98. letu starosti.

Ančka se je rodila 27. oktobra 1923 na Koroški Beli. V mladih letih je bila članica Planinskega društva Javornik-Koroška Bela, ko pa se je preselila na Jesenice, se je vključila v naše društvo, najprej v mladinski odsek, kjer je bila od leta 1973 do leta 1983 načelnica. V tem obdobju je odsek doživel svoje zlato obdobje. Pri delu ji je pomagal mož Volodij. Nešteto sobot in nedelj sta preživela z mladimi ter jim pomagala odkrivati lepote gora in jih navdušila, da so še potem, ko so odrasli, prosti čas preživljali v gorah, jih spoštovali in občudovali. 

Odsek je v obdobju njenega vodenja imel po šestdeset izletov na leto, letni in zimski tabor, …. Denar za dejavnost so Mladinci velikokrat pridobili s svojim delom. Lahko rečemo, da je Mladinski odsek imel tedaj svoje zlato obdobje. Z mladimi je Ančka ostala povezana dolga leta, radi so jo obiskovali in skupaj obujali spomine.

Med leti 1973 do 1991 je bila Ančka članica upravnega odbora, od leta 1991 do leta 1998 pa podpredsednica društva. Bila je udeleženka vseh srečanj z zamejskimi planinci, več let je urejala kroniko društva. Z veliko predanostjo in zgledom je več kot šestdeset let bogatila delovanje našega društva. Za svoje delo je prejela več uglednih planinskih priznanj. Leta 1999 smo ji podelili naziv častna članica Planinskega društva Jesenice. Najvišje priznanje, svečano listino Planinske zveze Slovenije je prejela leta 2000. 

Z velikimi črkami bo ostala zapisana v srcih članov našega društva in vseh, ki so jo poznali ter z njo delili najlepše trenutke tako pri društvenih obveznostih, kot v objemu gora.

Ančka, hvala.


Dolfe Jelenc:

V 97 letu nas je zapustila naša Ančka. Vsi, ki smo jo poznali, vemo, da je bila, poleg še veliko drugih članov PD Jesenice, zaslužna za tako društvo kot je danes.

Da bi našteval vsa področja v katerih je delovala? Povsod je bila aktivna. Tudi v TVD Partizan Jesenice.

Zdaj letnice, priznanja in nazivi, ki so bili spremljevalci njenega delovanja, niso več pomembni. Ostali so le spomini. Spomini na delovno, zanesljivo, požrtvovalno in toplo žensko, ki je velik del svojega življenja s svojim možem Volodijem posvetila predvsem mladim. V svojem imenu in imenu vseh iz naše druščine lahko rečem, da nam je bila kot druga mama. Učiteljica, zaupnica, prijateljica.

Pred nekje 48 leti je prevzela načelništvo Mladinskega odseka. Z Volodijem sta organizirala krožke po šolah, kjer jih še ni bilo in ob pomoči mentoric iz šol, se je Mladinski odsek v nekaj letih razvil v več sto glavo množico otrok. Da je delo odseka lahko nemoteno potekalo, je starejše mladince pošiljala na tečaje za mladinske vodnike.

Poleg še vsega drugega dela v društvu, je imela izrazit občutek za povezovanje odsekov društva. Redni spremljevalci na bolj zahtevnih turah so bili člani Alpinističnega odseka in Markacisti, ki so na mlade planince prenašali svoja znanja.

Brez Ančke in Volodija ni bilo zimskega pohoda na Stol. Njeni mladinski vodniki pa so na vrh pripeljali tudi člane Mladinskega odseka.

Vzdušje in dobra volja, ki ju je v vsakem trenutku izžarevala, ni obrodilo samo dobrega dela Mladinskega odseka. Vsi v društvu so jo cenili in upoštevali. Tudi zato je društvo odlično delovalo. Vse delo je temeljilo na prostovoljstvu. Letni in zimski tabori pa so bili nagrada za celoletno delo.

Večkrat nam je rekla: "Ko boste odrasli, ko boste postali starši, pokažite svojim otrokom, kako lepo imamo pri nas. Kakšne gore, jezera, gozdove, … imamo. Kaj nam naša domovina želi pokazati. Privoščite svojim otrokom ta užitek." In res. Danes naši otroci in otroci naših otrok spoznavajo to, kar je povedala.

Spoštovala je tradicijo NOB, nam pripovedovala razne zgodbe iz časa okupacije, in nas učila, da je v vsaki stvari dobro in slabo. In da je le srce tisto, ki ti pokaže pot, po kateri boš hodil.

Bila je močna ženska. Že v mladosti je prestala težka obdobja, pa se ni vdala. Ob izgubi moža po hudi bolezni, izgube hčerke in po tragični poškodbi sina, smo mislili, da se bo zlomila. Pa se ni. Bolečino je prenašala pokončno. Kot nam je velikokrat rekla: "Ko se nekaj zgodi, se zgodi z namenom. Ne sprašujte se, zakaj. Če je dobro, sprejmite to s hvaležnostjo, če je slabo, pa vzemite, kakor da se je moralo zgoditi in da se je odprla nova pot, po kateri boste šli."

Ja, Ančka, pogrešali te bomo. Mnogim si odprla oči in s tem pogledom živimo še danes.

Hvala ti za vse.