VLADIMIR HLEDE - HLOD
24.6.1946−8.10.2022
Besedilo zbrala Maja; foto arhiv GRS Jesenice, Maja;
Veš, da je vse tako kot je bilo.
v vsaki stvari si, ki je v hiši,
v mislih si, besedah naših,
da, celo v sanjah,
le, da korak se tvoj
nič več ne sliši ...
..........................J. Medvešek
Vsak dober in plemenit človek, ki je z nami dolga leta sobival, ustvarjal lastno podobo in prepoznavnost ter opravljal plemenito humanitarno delo, s katerim je predano deloval v skupnosti, nam ne more biti preprosto odvzet ali pozabljen, kajti v naših srcih je zapustil sled dobrote in plemenitosti.
Že v rani mladosti je vzljubil gorski svet, postal član PD Jesenice in pripravnik alpinističnega odseka. Po pretečeni vajeniški dobi alpinizma je postal alpinist in opravil veliko število spoštovanja vrednih vzponov. Sčasoma je prevzel načelništvo alpinističnega odseka Jesenice in ga več let uspešno vodil. To so opazili tudi gorski reševalci in ga povabili v svoje vrste. Z veseljem se je odzval in bil zanesljiv in zaupanja vreden član na tečajih, akcijah in spremstvih na različnih pohodih. Zaradi njegovih odlik je med gorskimi reševalci dobil zaupanje vodenja postaje GRS Jesenice in jo vodil več kot 20 let.
∞
Eden od naših reševalcev se takole spominja prvih srečanj z njim:
Navzven si morda res deloval nekoliko grob, tako nekako v stilu tvojega vzdevka. Navznoter - po duši in po srcu - pa si bil človek z izrednim občutkom in posluhom za sočloveka, kot le malokdo. Nekateri smo imeli srečo, da smo to spoznali že v rosno mladih letih. Ko bi ti vedel, s kakšnim ponosom in žarom v očeh smo te opazovali, te gledali skoraj kot boga, ko si nas - takrat še nadobudne mlade planince - peljal iz Vršiča na Triglav, kot nagrado za celoletno udejstvovanje na pohodih mladinskega odseka. Bili smo v letih, ko smo se ravno začeli spogledovati z alpinizmom, ti pa si bil takrat skozi naše oči že prava alpinistična legenda. S kakšnim ponosom smo se hvalili naokoli, da nas bo alpinist in gorski reševalec Hlod, za konec šolskega leta peljal na Triglav. In si nas, gručo razposajenih in neukrotljivih otrok, varno vodil po zahtevnih poteh. Že več kot štirideset let je od tega, a spomin je še vedno živ, kot bi se šele včeraj zgodilo.
Kdo ve. Morda je bil to eden od tistih prelomnih trenutkov, ki je ravno toliko vplival na nas, da smo se nekateri čez leta tudi sami pridružili ekipi gorskih reševalcev. In takrat so se naše poti ponovno srečale. In ponovno smo lahko spoznali, koliko empatije si premogel v vsej svoji skromnosti. Nikoli ne bomo pozabili tvojih besed, ko bi bilo treba na kakšno dežurstvo ali delovno akcijo, pa si v očeh, takrat še zagnanih alpinistov videl, da nas bolj vleče v skale in skoraj ukazal: »Vi, ta-mladi pa le pojdite plezat, boste že kasneje nadoknadili.« Ja, tak je bil Hlod.
∞
Milan Fülle je o plezanju v Stenarju zapisal:
Prav “prima” možiček je tale Hlod, že kar malo bohem. Če se mu ljubi, gre plezat, kaj lahko pa se v najlepšem vremenu vrže na hrbet nekje pod steno ali pa že kar v koči.
Ko pa sva se dobila v Vratih, oba brez partnerja in z vso plezalno opremo, sva bila brž zmenjena, da greva v Stenar. V Zajedo spominov, ne pretežko, verjetno pa najlepšo smer v tej gori …
… ob steklenici piva sva s Hlodom sklenila zvezo za naslednji dan. Bila je še noč, ko sva se zapodila iz koče. Ob medlem soju čelnih svetilk sva v stilu pasje gonje pritekla pod steno. Nekje v višini Brojanovega raza so se že drli Fenz, Breda in Janja.
Prve štiri raztežaje sva zlezla hitro. Tudi previs, kjer sem prejšnji dan rabil streme. Le med nogami me je zabolelo, ker je bil kolikor toliko pameten stop šele v višini ramen. Do tja pa sem dvignil nogo kar z rokami, kar je pri Hlodu izzvalo pravo simfonijo smeha. Pri tem je kazal zobe kakor konj, ki se mu zeha. Začela sva – za naju s Petrom prejšnji dan – odločilen raztežaj. Odločila sva se, pot pelje samo navzgor.
To pot je bil spredaj Hlod, ki pa je bil že deset metrov visoko, ko je pričela grmeti z vrha prava kanonada kamenja. Tiščala sva glave vsak v svojo luknjo, pri tem pa visela kot netopirja v cerkvenem stolpu. Občudoval sem sotrpina, kajti mislil sem, da se s svojim preklinjanjem lahko postavljam, vendar sem v primerjavi s Hlodovim znanjem pravi amater.
Kamenje pa kar dol in dol, včasih prinese veter tudi klice vesele trojice iz Brojanovega raza. Tu človek ne more nič. To ni usoda, v usodo ne verjamem. Je le čudna vsota objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki pa so nam največkrat nerazumljive.
Kanonada je zdajci prenehala in spet sva divjala naprej. Kakšen občutek! Globina nesluteno raste med nogami, oprimkov in stopov dovolj, prava nebeška lestvica. To je šport za bogove, ne pa za smrtnike. Pa kaj, ko pa tudi ljudje radi uidemo iz družbenih spon in se predamo trenutku, času, ki nas vleče v nepojmljive višine.
Zapela sva, sicer ne lepo, zato pa toliko bolj naglas in razločno. Naj obiskovalci v okolici Stenarja vedo, da sva sama svoja gospodarja. Sledili so še razni medklici in spet se je nenadoma ustavilo. Vrag nama je pokazal zobe v obliki krušljivega odstavka pod gladko in navpično zajedo, v kateri sva videla nekaj klinov. Vendar za varno plezanje so bili previsoko.
Hlod je tekal po polički levo in desno. Rad bi bil namreč zabil klin, pa je “vse dol letelo, ker je slabo zlimano”, kot to on pove. Tačas izbira pravi klin, zabija, z roko puli, izbija, zabija, puli, benti in ves čas teka po polici. Potem pljune v roke, pove tisto o Rezi in gasilcu, ki sta jo “po ovinčk´ dajava” in se zažene v zajedo.
Ves čas mi pleza prav nad glavo, vendar je kmalu čez. Ko grem za njim, sem vesel, da je on plezal ta raztežaj prvi. Prejšnji dan mi je pri sestopu rekel Peter: “Ne pusti, da bi kdo drug plezal raztežaj, ker to že pomeni začetek alpinistove degeneracije.”
Zdaj sva bila sijajno razpoložena. Morala se nama je dvignila, ker sva videla rob stene tik nad glavama. Z vsakim novim raztežajem sva doživela novo razočaranje. Pol stene je bilo še vedno tam, ko prej. Požirek vode nama je vlil toliko moči, da sva šla lahko naprej, kot bi bila na dirkah – in kmalu sva bila na vrhu Stenarja. Tulila sva od veselja, skakala in tudi nekaj malega zapela, pa še krepko sva si stisnila roke.
Stisk roke ni le gola formalnost, to je verna zahvala in čestitka prijateljev, ki sta ju vrv in bivanje med biti in ne biti združilo v eno bitje s približno enakimi željami in potrebami. To je doživljanje samega sebe, prijateljev, stene, gore. Kako hitro teče življenje, ko se giblje na točki, v kateri je en meter pod robom stene še vedno bliže do grušča pod steno kot pa do vrha. Občutkov sicer ne znam povedati z besedami, je pa to nekaj enkratnega. Vsaka stena, vsaka smer posebej. Tu se kuje prijateljstvo.
∞
Prišel je čas, ko so vodenje postaje prevzeli mlajši, ostal pa je aktiven član jeseniških gorskih reševalcev. Po vseh teh letih plemenitega in humanitarnega dela je prevzel vodenje Planinskega društva Jesenice. Kot je nedavno dejal, »začeli smo s planinstvom in dolžni smo tudi nekaj vrniti.« PD Jesenice je vodil več mandatov, ko je ponovno svoje vodenje predal naslednikom.
Poslovili smo se od moža, očeta, prijatelja, planinca, alpinista, gorskega reševalca, ..., v naših srcih pa te ne smemo in ne bomo pozabili.
Zahvaljujemo se ti za tvoje plemenito delo, ki si ga opravljal srcem.
Vlado, počivaj v miru!