100 LET ERJAVČEVE KOČE IN 100 LET KNAFELČEVE MARKACIJE
Besedilo: Janko Rabič in Ivo Ščavničar; foto: Janko Rabič, Maja Perko
V soboto, 15. oktobra 2022 je bila v Erjavčevi koči na Vršiču slovesnost ob 100 letnici Erjavčeve koče in 100 knafelčeve markacije. Vse prisotne je pozdravil Ivo Ščavničar, predsednik PD Jesenice, za glasbeni uvod in popestritev programa so poskrbeli učenci Glasbene šole Jesenice. Na povabilo so se odzvali tudi predsedniki sosednjih planinskih društev, predsednik PZS Jože Rovan, predsednik MDO Gorenjske Tina Rezar in župan občin občine Jesenice Blaž Račič. Slovesnost je povezoval Janko Rabič.
Janko Rabič
Erjavčeva koča na Vršiču 100 let v slovenskih rokah
Vršič je močno vpet v zgodovino planinstva v gornjesavski dolini. Najbolj zagreti osvajalci gora so pred stoletjem začeli uresničevati ideje, da je za planince tako visoko v gorah potrebno najti »domovanje« za počitek, prenočevanje in varno zavetje, ko okoli vršacev švigajo strele in odmeva grmenje.
Pomembno, 120 let dolgo zgodovinsko vlogo ima koča, ki stoji na kranjskogorski strani vršiške ceste. Leseno kočo so leta 1901 postavili člani kranjske sekcije nemško-avstrijskega planinskega društva Alpenverein (DÖVA) in jo poimenovali Vosshütte (Vosova koča), po botaniku Wilhelmu Vossu. Med prvo svetovno vojno so kočo uporabljali graditelji vršiške ceste. Po vojni je kočo prevzelo Slovensko planinsko društvo, jo popravilo in povečalo ter ponovno odprlo leta 1922. Preimenovali so jo po slovenskem naravoslovcu in pripovedniku Franu Erjavcu (1834-1887). Prevzem koče v slovenske roke je v takratnih časih pomenil veliko in pogumno dejanje, sovpadal je s krepitvijo slovenske narodne zavesti. Temu primerno je bilo tudi vzdušje ob otvoritvi prenovljene koče.
Velik praznik ob odprtju koče
Nedelja, 30 julij, leta 1922 je bil velik dan za najbolj goreče slovenske planinske zanesenjake v težkih časih. Avtor Borut Štupar je v glasilu Slovenski narod vzneseno poročal o slavju. Zbralo se je dvesto planincev, veliko domačinov iz obeh strani Vršiča, turisti iz Kranjske Gore, zastopani so bili tudi češkoslovaški turisti.
Slovesnost se je začela z božjo službo, starešino planincev, župnika Jakoba Aljaža je zastopal katehet Bonač, ki je potem kočo blagoslovil.
Namenu jo je predal predsednik SPD dr. Franc Tominšek in ob tem orisal najprej predzgodovino zgradb planinskih koč na Vršiču. Za popotnico odprtju je poudaril naj jo vsi smatrajo za svoje zavetišče in jo skrbno čuvajo sebi v korist ter domovini v čast. Zbranim je spregovoril tudi dr. Josip Tičar.
O otvoritvi koče je takrat v rubriki Društvene novice poročal Planinski vestnik. Iz zapisa je pomembno izluščiti podatek, da je za odkup zemljišča, kjer stoji Erjavčeva koča, zaslužen župnik Jakob Aljaž. Bilo je nekaj zapletov, pa se je vse srečno končalo za slovenske zanesenjake.
Jeseniški planinci ponosni nasledniki upravljanja Erjavčeve koče, leta 1997 otvoritev nove leta 1993
Po drugi svetovni vojni so kočo prevzeli člani Planinskega društva Jesenice, ki do današnjih dni upravljajo in skrbijo zanjo na splošno veselje številnih planincev in drugih obiskovalcev Vršiča. Leta 1949 so iz Kranjske Gore napeljali elektriko in kasneje še telefon. Koča je med planinci od blizu in daleč slovela po domačnosti, za to so skrbele oskrbnice in oskrbniki ter člani društva. Ker jo je po desetletjih pošteno načel zob časa, so se v društvu odločili, da zgradijo novo kočo. Po več idejnih projektih so se odločili za projekt, ki ga je izdelal arhitekt Milan Žepič. Velike, zahtevne in za takratne čase drzne investicije se je lotil gradbeni odbor, ki ga je formiral predsednik takratnega gospodarskega odbora pri Planinskem društvu Jesenice, neutrudni Janez Košnik. Sestavljali so ga: Pavel Dimitrov kot predsednik PD Jesenice in ostali člani: Vojteh Koblar, Jože Starc, Boris Pesjak, Ivo Ščavničar starejši, Stanislav Eniko, Ivo Zorman in Anton Tepina.
Po začetku gradnje in optimizmu pri poteku del so se gospodarske razmere v republiki Sloveniji zelo poslabšale in zaradi težav z zagotavljanjem širše družbene pomoči se je gradnja podaljšala na šest let. Glavnino sredstev so prispevali v domačem društvu med delovnimi organizacijami je bila gradnji najbolj naklonjena Železarna Jesenice. Aktivno se je s svojim prispevkom vključila Planinska zveza Slovenije, pa manjše delovne organizacije, društva in posamezniki, ki so pomagali finančno, z material, prevozi, umetniškimi slikami in podobno. Leta 1993 so pri društvu dosegli pomembno zmago. Premagali so vse ovire in na mestu stare koče je stala nova, pripravljena, da sprejme in nudi gostoljubje nadaljnjim rodovom planincev. 1. avgusta, na takratni praznik občine Jesenice se je na slavnostni otvoritvi zbralo več kot dva tisoč planincev, ki so skupaj z najbolj zaslužnimi in v družbi predsednika države Milana Kučana kočo predali namenu.
Pavel Dimitrov se priprav in gradnje danes s ponosom spominja: »Šest let smo se morali krepko truditi, člani gradbenega odbora, člani društva in številni drugi ljubitelji gora, ki so nam priskočili na pomoč. Takrat so bili res slabi in neugodni časi. Veliko delo je bilo opravljeno najprej pri rušenju stare in dotrajane koče. Skupaj smo stopili gorski reševalci, alpinisti, mladinci in še mnogi drugi. Trud je bil poplačan ob otvoritve koče. To je bil dogodek, ne le za občino Jesenice, temveč za celo Slovenijo. Mislim, da je Erjavčeva koča ena najlepših planinskih koč, zgrajena za ljubitelje narave.«
Prvi oskrbnik koče je bil Marjan Majes iz Krope, ki je skupaj z ženo, kuharico Angelco, znal poskrbeti za ponudbo, ki je bila všeč planincem. V kasnejših letih so se menjali oskrbniki, vsak je po svoji močeh skušal prispevati k ugledu koče. Največ enajst let, je oskrbnica Nada Koren z Dovjega. K menjavi oskrbnikov je vse večkrat botrovalo težko in zahtevno delo oskrbnika.
Koča v novejši zgodovini in novi izzivi
Sedaj koča piše novo zgodovino. Za večje zavarovanje naravnega gorskega okolja Vršiča je društvo leta 2014 zgradilo malo čistilno napravo. Koča ima certifikat Družinam in kolesarjem prijazna planinska koča. Vedno so za vse enkratni pogledi na Ajdovsko deklico.
Erjavčeva koča je edina na Vršiču, ki je odprta vse mesece v letu. Letos je društvo kočo dalo v najem Iztoku Kurniku, ki si prizadeva, da ohranja svoje poslanstvo. Vneto uresničuje svoje ideje, ki bodo prispevale k še večji prijaznosti koče.
V koči in okolici je vse leto možna izvedba izobraževanj, šol v naravi in podobno. Redni gostje v koči so pozimi gorski reševalci z lavinskimi psi.
Povzeto po pisnih virih Slovenski narod, Planinski vestnik in arhivih PD Jesenice.
--------------------------------------------
Ivo Ščavničar
Odsek markacistov PD Jesenice
Slovenske gore in hribi so, v primerjavi z drugimi, razmeroma bogato opremljene z varnimi, udobnimi potmi na skoraj vse vrhove. To pomeni, da lahko mnoge vrhove naših gora obiskujejo tudi tisti, ki niso vešči plezanja ali gibanja po brezpotju. Menim, da ravno to dejstvo pomembno prispeva k temu, da upravičeno veljamo za narod planincev. In to nekaj šteje!
V podkrepitev povedanega mi dovolite opis izkušnje iz najstniških let. Sošolec in prijatelj me je povabil, da se povzpneva na Triglav. Dobila naj bi se na Kredarici, kamor je on odšel dan pred menoj. »Saj pot poznaš, saj si že bil na Triglavu?« me je povprašal. "Seveda« sem odgovoril. V resnici sem leta prej z očetom in bratom po poti Čez prag prispel do Kredarice, na Vrh pa nismo šli. Tokrat sem po Tominškovi proti Kredarici, morda malo neodgovorno, krenil sam. »Bom sploh našel pot« sem se spraševal. Pa je šlo, brez zadreg, od markacije do markacije, od kažipota do kažipota. Ko sva se s prijateljem naslednje jutro ozirala za potjo proti vrhu, potem ko sva ugotovila, da prav za prav še nihče od naju ni bil prav na vrhu, sva uzrla tisto veliko markacijo, vidno od Doma na Kredarici, narisani ob prvi jeklenici. Do vrha je šlo brez težav. Od takrat mi pogled na markacije sam po sebi vzbudi občutek varnosti.
Markacisti PD Jesenice skrbimo za 90 odsekov na 24 poteh v skupni dolžini dobrih 80 kilometrov. Te potekajo po Mežakli, Golici, Rožci in v Julijcih. Naj omenim najpomembnejše:
- po Mežakli od, Kočne preko Obrance, mimo Snežne jame do Planskega vrha in naprej mimo naravnega mostu, Škrbine, čez Zakop do Kurje vasi
- Po Golici od Sedla Suha čez vrh Golice, preko Jekljevega sedla, pod Klekom na Rožco in naprej do Hruškega vrha. Do odsekov te poti vodi več z njo povezanih poti iz Planine pod Golico in Javorniškega rovta
- Največ zahtevnih in zelo zahtevnih poti pa vzdržujemo v Julijcih, v območju Vršiča in Trente:
- Kopiščarjevo ali Jeseniško pot skozi Prisojnikovo okno
- Hanzovo na Mojstrovko
- Pot do Zavetišča pod Špičkom in naprej na Jalovec
- Pot iz Trente na Bavški Grintavec
- Pot na Slemenovo špico
- Pot prijateljstva od Zavetišča pod Špičkom do sedla Kanja, kjer se priključi poti na Bavški Grintavec
V zborniku ob 90 obletnici PD Jesenice lahko preberemo, da je dve leti po ustanovitvi društva leta 1924, Hanza nadelal in opremil pot na Prisojnik. Še dve leti pozneje je Hanza v sodelovanju s Tominškom začrtal pot po severni steni Male Mojstrovke. Izgradil jo je Kopiščar in kot rečeno, še vedno jo vzdržujemo markcisti PD Jesenice.
Prav tako v zborniku preberemo, da je najstarejše poročilo o delu markacistov iz leta 1948. V njem takratni načelnik poroča, da je po naročilu PD, Kopiščar nadelal in opremil pot skozi Prisojnikovo okno. Od tod drugo ime za to pot.
Naše poti so vključene tudi v več obhodnic:
- Jeseniški cirkl, ki obišče vse naše koče
- Karavanška razgledna pot, ki jo vzdržujemo skupaj z avstrijskimi planinci (po vrhovih in grebenih Karavank od Ziljske doline do Železne kaple)
- Alpe Adria Trail (750 km povezuje tri regije: avstrijsko Koroško, Slovenijo in Furlanijo-Julijsko krajino)
Obnovitvena ali prenovitvena dela na poteh v Julijcih so zahtevni podvigi. Praviloma jih organizirajo in največkrat vodijo člani komisija za pota pri PZS. Večkrat tudi ob pomoči helikopterja.
Zadnja akcija, ki smo jo izvedli pod okriljem komisije za pota pri PZS je bila sanacija poti na Malo Mojstrovko na delu pod Grebencem v avgustu leta 2019.
Po drugi strani so se, in se še vedno naši člani, predvsem naš načelnik, redno udeležujejo najtežjih zveznih akcij. Tudi večkrat v enem letu.
Že od poletja leta 2018 nas čaka obnova poti s sedla Kanja na Bavški Grintavec. Tudi tu potrebujemo pomoč tehnične ekipe komisije za pota. Načrtovana je bila za letošnje leto, pa so prišle prej na vrsto pomembnejše, bolj oblegane poti. Za enkrat velja, da naša pot na Grintavec pride na vrsto prihodnje leto.
Manjša dela, kot je zamenjava izpuljenega klina, skobe ali pretrgane jeklenice, opravimo sami. Skoraj vsako leto je tovrstna akcija potrebna na Hanzovi ali Kopiščarjevi poti, na poti do izvira Soče.
Večino dela sicer opravimo na manj zahtevnih poteh na Mežakli in Golici.
Statističnih podatkov o opravljenih prostovoljnih urah za starejša obdobja nimam, za nekaj zadnjih let pa lahko zatrdim, da je vsako leto opravljeno okrog 500 prostovoljnih delovnih ur. Zadnjih nekaj let je odsek štel od 4 do pet članov, letos so se nam pridružili še trije, ki so že opravili predpisano usposabljanje.
Poleg del na planinskih poteh, zajetih v registru planinskih poti, občasno odsek ali njegovi člani delamo tudi na občinskih poteh ali poteh, kjer za poseg zaprosijo druge organizacije. Namen teh del je pridobivanje še kako potrebnih sredstev za gradiva, orodja in opremo, ki jih potrebujemo pri svojem delu.
Naj omenim, da večino sredstev dobimo na občinskem razpisu za sofinansiranje pohodnih in planinskih poti v občini.
Dovolite mi, da se na koncu dotaknem teme, ki je vsaj posredno povezana s planinskimi potmi. Vse bolj očitno je, da nas čakajo pomembne spremembe okolja, da vedno hitreje izumirajo živalske in rastlinske vrste, da je prostor vedno bolj obremenjen s človekovo dejavnostjo. Tudi gorski, ki je v mnogih pogledih najbolj občutljiv.
Tuja mi je misel, da bi kakor koli ali komur koli omejevali obiskovanje gora. A če se bo nadaljevala rast števila obiskovalcev, bo potrebno sprejeti primerne ukrepe, sprejeti ustrezne kompromise. Morda uvesti več reda in več organiziranega obiskovanja gora.
In predvsem čim manj posegov. V tem smislu markacisti ne nadelujemo novih poti, ob vzdrževanju in obnovi obstoječih pa si prizadevamo, da je posegov v okolje čim manj, da so čim manj škodljivi, če so že potrebni. Urejene poti obiskovalce odvrnejo od poseganja v nedotaknjeno naravo. Ta naj pripada sostanovalcem naše lepe a krhke Zemlje.